Varne pred usodno injekcijo

Z oddajanjem psov ni težav, zatika se pri mačkah – Po tridesetih dneh jih sterilizirane spustijo na prostost V zavetišču je prenočila celo ovca – Nerazdružljivi štorklji maskoti zavetišča

Fifi, Floki, Rozika, Biba – to je le kratek izbor najpogostejših imen, s katerimi oskrbniki v novem mariborskem zavetišču za živali poimenujejo človekovega najboljšega prijatelja. Namenoma se odločajo za zabavnejša imena, poudarja vodja zavetišča, veterinar Rok Štibler, saj živali zanje niso številke: »Preprosteje je, denimo, vprašati kolega, ali je Bibi hrana teknila, kot pa, ali je osemnajstica kaj pojedla.«

Vstopimo v osrčje sodobnega zavetišča v obliki smreke in že za prvim vogalom nas iz zamreženega boksa glasno pozdravi rjav kosmatinec. Ne, ni bil medved, čeprav mu je bil nekaj mesecev star kuža kar malce podoben. Tudi po imenu. Medo, kakopak! Potikal se je po Lovrencu na Pohorju, po Rdečem bregu, pojasni Rok Štibler in v isti sapi pristavi, da so mu takoj našli novega lastnika. Le v karanteni mora prebiti dolgih deset dni. Takšna so pravila.

Prisilno bivanje v veliki jekleni kletki, v kateri ima možnost izhoda na prosto in bivanja v zaprtem prostoru, kjer je temperatura za psa, vajenega življenja zunaj, vedno dovolj nizka (a ne prenizka), Meda očitno prav nič ne vznemirja. Veselo maha z repom, se zaganja pod ograjo in grizlja žogico, ki mu neštetokrat uide na drugo stran ograje. In potem z velikimi razigranimi očmi prosi, da se ga kdo usmili in mu jo vrže nazaj.

Podajamo mu žogico in pogovor se začne sukati okrog mačk, ki domujejo tik nad Medovim boksom. Z njimi je precej več težav kot s psi. Veliko več jih sprejmejo, kot jim jih uspe oddati, poudari Štibler. Še sreča, da smejo mačko, ki je opredeljena kot prostoživeča žival, po tridesetih dneh sterilizirano (poseg opravi kar veterinar v zavetiščni ambulanti) in označeno s čipom vrniti v primarno okolje: »Odnos do mačk je precej mačehovski. Če bo vse po sreči in bo sodelovanje z občinami in ljudmi dobro, bi lahko težave rešili šele v nekaj letih.« Veliko ljudi, ki se želi mačke znebiti, se namreč sploh ne zaveda, kaj zanjo pomeni odvzem svobode in bivanje v kletki. To je hud stres celo za trimesečne mlade muce, ki so kljub mladosti že vajene življenja na prostem.

Majhna muca, ki med našim pogovorom kuka skozi okno, bo bržkone že dobila topel dom. Pa tudi v zavetišču se je kar dobro znašla. Spoprijateljila se je s starejšo kosmatinko in postali sta nerazdružljiv par. Vse mačke nimajo toliko sreče oziroma se ne znajdejo tako dobro. V karanteni, ki traja 14 dni, so prisiljene živeti v skupini, zaradi česar je možnost okužbe precejšnja, pomemben dejavnik pa je tudi stres, ki vpliva na slabše prehranjevanje, kar se lahko konča celo s poginom. Zato ob oddaji mačk ne zaračunavajo stroškov cepljenja (pri psih znašajo 45 evrov), razkrije Štibler: »Marsikdaj smo veseli, če muco sploh kdo vzame.«

Novo zavetišče uradno deluje od 16. novembra in prvi vtisi so dobri, pravi. Kakšno malenkost je projektant sicer spregledal, a najpomembneje je, da zavetišče od prvega dne služi svojemu namenu. Štirinožnih stanovalcev je iz dneva v dan več (trenutno jih je okrog 50), a tudi zanimanje zanje je precejšnje. Neučakani si jih kar rezervirajo in nato nestrpno čakajo, da jih oskrbniki spustijo iz karantene.

Iz starega zavetišča je na voljo le še psička, ki zaradi tumorja na zgornji čeljusti nekoliko dlje išče nov dom. »Res je prijazna in bi si zaslužila prijaznega skrbnika. Navadno so takšne živali novemu lastniku še veliko bolj hvaležne in zveste.« Ne nazadnje se je tudi rast tumorja ustavila. Psičko bi sicer lahko operirali, pojasni Štibler, a bi bil poseg v čeljust preobsežen in bi bila iznakažena.

Iz bližnjega boksa nas medtem prestrašeno opazuje psiček, ki bi lahko mirno zaigral v kakšnem hollywoodskem srce parajočem filmu. »Ga zebe?« nas zaskrbi za tresoče se bitje pretežno bele barve z nekaj rjavimi lisami in proseče dvignjeno tačko. »Ne, ne, samo malo ga je strah,« pomirjujoče odvrne vodja zavetišča. Njegov sosed, rjavi mladič mešanček, je pravo nasprotje, veselo se podi po boksu in skače po ograji. Očitno mu bivanje v sodobnem zavetišču za živali, o katerem je bilo v preteklih letih prelitega veliko novinarskega črnila, zelo godi. Kaj ne bi, ko pa so bivališče zanj iskali kar nekaj let, medtem ko je staro zavetišče v Zrkovcih na robu mesta lep čas poslovalo na meji zakonitosti, zadnja leta celo povsem na črno. Naposled se je le nekaj premaknilo lani, ko so mestni svetniki odobrili gradnjo novega zavetišča. Občina je z bliskovito naglico izpeljala vse postopke, saj takšne politične enotnosti kot ob omenjenem projektu v mestu ob Dravi ne pomnijo.

Zavetišče z veterinarsko ambulanto, 51 pasjimi boksi, karanteno, prostorom za mačke in celo manjšo kapelico, v kateri nad živalmi bedi njihov zaščitnik Frančišek Asiški, so zgradili v nekaj mesecih in ga izročili v upravljanje Društvu za varstvo in proti mučenju živali. Brez trkanja po prsih zaslužnih za uresničitev projekta, seveda, ni šlo, a pri takšnem humanem projektu so se celo dežurni nergači odrekli iskanju dlake v jajcu.

Ena od posebnosti, če ne kar odlika mariborskega zavetišča je, da psom časa bivanja v njem ne omejujejo. Tako so, denimo, pred dnevi iz zavetišča v Dramljah, s katerim je občina Maribor doslej sodelovala, prevzeli psičko in ji bržkone rešili kožo. Ker ji v Dramljah v tridesetih dneh niso mogli najti lastnika, bi jo lahko uspavali, kot določa zakon. A v Mariboru tega niso in ne bodo počeli, z drameljskim zavetiščem se celo dogovarjajo o predaji nekaj psov. »Če v dvajsetih letih iz takšnih razlogov ni bilo treba uspavati niti enega psa, ne vem, zakaj bi ga morali zdaj,« je odločen Štibler.

Novo zavetišče v Avtomobilski ulici, daleč od oči javnosti, nekje v zaledju nekdanjega industrijskega velikana Tama, je primerno predvsem za pse in mačke. A po njem se potikajo tudi druge živali. Pred dnevi so gostili celo pobeglo ovco, ki je sredi noči kolovratila po mestu. Namestili so jo v malce večji pasji boks, da je počakala na lastnika. Tudi s kozo, ki jo je nekdo privezano zapustil na Pohorju, so že imeli opravka, vendar je ni bilo treba odpeljati v zavetišče, saj se je hitro našel nekdo, ki je bil pripravljen skrbeti zanjo. Edini živali, ki ju ni mogoče uvrstiti ne med mačke ne med pse in smeta bivati v zavetišču (starem in novem), sta štorklji. Ena zaradi zlomljenega krila ne more leteti, druga je popolnoma zdrava, a sta očitno tako navezani druga na drugo, da zadnja niti ne pomisli, da bi kam odletela. Dolgonogi ptici sta postali pravi maskoti zavetišča in se temu primerno vedeta. Pri »mizi« sta namreč precej izbirčni.

Robert Galun, Delo,  8. 12. 2009

Avtomobilska ul. 25

2000 Maribor - Tezno

e-pošta za društvo in stike z javnostjo:

drustvo@zavetisce-maribor.si

Za informacije o zavetišču in živalih obiščite spletno stran www.zavetisce-mb.si